Poznaš tisti občutek, ko se petek popoldan zdi neskončno obetaven?
Končno vikend. Končno malo časa zase.
Za sprehod. Knjigo. Kakšno stvar, ki že ves teden čaka. Malo več gibanja. Ali pa preprosto za nič.
Oooo! Cela dva dneva!
Potem pa je kar naenkrat nedelja zvečer.
Kam za vraga je šel vikend?
Mene pri tem vedno znova zabava paradoks. Da lahko ravno takrat, ko pride več svobode in več časa, zmanjka obojega za stvari, ki smo jih želele narediti ZASE.
Past svobode
Kako se zgodi ta past?
Tako, da imamo med tednom strukturo: služba, šola, dogovorjene ure, obveznosti …
Vse stvari imajo svoj čas in svoje mesto. Tudi stvari zase.
Potem pride vikend in naenkrat je veliko več odprtega prostora.
Lahko si privoščiš, da malo zabluziš. 😉
»Samo še pet minut poležim …«
»Eh, še eno epizodo si pa lahko privoščim …«
»Saj imam še cel dan …«
Ker to, kar smo si želele, nima ure in svojega mesta, je obsojeno na to, da se bo zgodilo – ali pa tudi ne.
Ko končno lahko spustimo … včasih čisto spustimo
Če je bil teden naporen, je povsem logično, da telo ob prvi priložnosti zahteva počitek.
In seveda ga tudi potrebuje.
Obstaja pa velika razlika med počitkom, ki napolni, in neaktivnostjo, ki prazni in si po njej še bolj utrujena.
In prav ta utrujenost + veliko prostega časa + nobene strukture lahko pripelje do tega, da se tisto, kar naj bi bilo pet minut na kavču, zavleče v cel dan.
Dan nima pravega ritma. Jemo drugače, gremo pozneje spat, manj se gibljemo, mogoče smo manj zunaj …
Vikend mine, ne da bi zares dobile tisto, kar smo potrebovale.
Počitek in »ne početi nič« nista vedno ista stvar
Včasih je cel dan na kavču točno to, kar telo potrebuje.
Včasih pa bi mu veliko bolj prijal sprehod. Dnevna svetloba. Malo gibanja. Dober obrok. Družba. Narava. Ali pa dve uri aktivnega miru, ki polni.
Počitek ni vedno pasivnost. Lahko je sprememba. Odklop. Nekaj, kar napolni, pa je videti kot telesni napor.
Kolikokrat si bolje po vzponu na goro kot pred tem?
In mogoče je prav zato dobro že pred vikendom pomisliti:
Kaj si želim od tega vikenda?
Tukaj lahko pomaga malo strukture
Ne mislim urnika za soboto od 8.00 do 22.00.
Mogoče eno sidro za vsak dan:
»V soboto zjutraj grem na sprehod.«
»V nedeljo popoldan imam dve uri samo zase.«
Ali celo:
»V soboto dopoldan bom na kavču pila čaj in ne bom imela zaradi tega niti malo slabe vesti, ker si točno to želim in moje telo to rabi.«
Ker je velika razlika med tem, da se odločiš počivati, in tem, da ti prosti čas nekam odteče.
Tudi če se ti zdi, da ne maraš strukture, boš kmalu ugotovila, da ti to daje več svobode, ne manj.
Ponedeljkov mali korak
Že danes se vprašaj:
Kaj je bilo ta vikend dobro in lahko nesem v naslednjega?
Kaj pa si od naslednjega vikenda zares želim?
Kaj je tista ena stvar, ki me res napolni in mi nariše nasmešek na obraz?
Izberi eno stvar:
Narava. Spanje. Gibanje. Ljudje. Samota. Knjiga. Kavč.
Karkoli je tvoje.
Potem pa ji določi še čas.
In obvesti svoje bližnje o svojih željah. Saj veš … tudi bližnji, ki so glasnejši s svojimi načrti, lahko povozijo tvoje dobre želje.
Naj ima vsak nekaj, kar potrebuje.
In še enkrat – ne mislim, da mora tvoj vikend postati še en projekt.
Želim pa ti, da točno veš, kam sta šla dva dneva, ki se v petek zdita kar precej dolga.
Vikend je krasna priložnost, da napolniš baterije in drugače začneš nov teden.
Samo to ni vedno povsem samoumevno.
Lep teden in lep naslednji vikend ti želim!
